Mantuanijevo nagrado je prejel
prof. dr. Jože Sivec
Naš kolega in član našega društva, zaslužno profesor dr. Jože Sivec, se je rodil v Ljubljani leta 1930, v tem mestu končal gimnazijo in leta 1953 med prvimi zaključil študij na novoustanovljenem zgodovinsko-folklornem oddelku Akademije za glasbo. Istočasno je na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani študiral germanistiko in diplomiral leta 1956. Najprej je bil bibliotekar in Psihološkem inštitutu, nato pa je sledil nasvetu prof. Cvetka, ki ga je premišljeno – danes bi v smislu borzno-podjetniškega izrazoslovja dejali – »parkiral« na novorazpisanem mestu asistenta na Glasbeni akademiji v Sarajevu.
prof. dr. Jože Sivec
Navidez »odročna vajeniška leta« po so bila v resnici »zakrinkan blagoslov«, kajti v petih razmeroma samotnih letih se je pod zahtevnim šefovanjem praško-pariškega študenta, etnomuzikologa in skladatelja, prof. Cvjetka Rihtmana vsestransko uvedel v visokošolsko pedagoško delo, predvsem pa utrdil in, na podlagi aktualne tuje muzikološke literature, ki jo je nenehno študiral, razširil svojo glasbenozgodovinsko razgledanost od paleografije do 20. stol., to je stvarno in zvočno razgledanost, ki je postala in še danes ostaja enciklopedično pregovorna. Nenazadnje: iz njegove šole sta takrat izšla vsaj dva ugledna in v tujini delujoča muzikologa, Dujka Smoje n Montrealu in Bojan Bujić v Oxfordu. Leto 1963 ga je vrnilo v Ljubljano k še bolj zahtevnemu predstojniku, prof. Dragotinu Cvetku, ki je leto poprej ustanovil Oddelek za muzikologijo na Filozofski fakulteti. Čez eno leto je zavoljo očitnih kvalitet in pedagoške prakse dobil veniam legendi še pred doseženim doktoratom leta 1967, nakar je sledila docentura (1970), izredna in redna profesura (1975 & 1981) ter, po t.i. upokojitvi leta 1995, ki pa je kolega Sivec, kot kaže, sploh ne pozna, še podelitev naziva »zaslužnega profesorja«. In to več kot upravičeno, saj so na vratih njegovega kabineta še vedno navedene govorilne ure, na mizi literatura za predavanja, s katerimi, poln pedagoškega erosa, kar ne more odnehati, posamezne diplomske naloge in še marsikaj aktualnega. Tako so pod njegovim mentorstvom nastala ne le številna diplomska dela ampak tudi vrsta magistrskih nalog in doktorskih disertacij, od katerih je marsikateri diplomant, magistrand oziroma doktorand tudi nocoj prisoten, kar predstavlja dobro naložbo v slovensko muzikološko in kulturno prihodnost.
Raziskovalni interes Jožeta Sivca je bil vedno usmerjen v starejša obdobja glasbenega razvoja, pri čemer se je zlasti posvečal operni tematiki: od svoje obsežne disertacije »Opera in njena reprodukcija v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1791 do 1861«, mimo mnogih parcialnih razprav v periodičnem muzikološkem tisku in referatov v domovini in še posebej v nemško govorečih deželah (v Cobissu je zadnji navedek še iz bližnjega leta 2005!), pa tja do še danes vzorne knjige »Opera skozi stoletja« (1976), ki jo samo poznavalci slovenskega jezika moremo pravično, t.j. visoko rangirati v tovrstni mednarodni strokovni produkciji, in končno do mednarodni promociji namenjene knjige »Dvesto let slovenske opere – Two Hundred Years of the Slovene Opera (1780–1980) » (1981). Pri tem ne kaže prezreti, da je J. Sivec kar dve desetletji kot sourednik Gledališkega lista Opere v Ljubljani objavljal tehtne analitične članke o operah na programu te ustanove.
Drugo pomembno raziskovalno področje J. Sivca je slovenska glasba oziroma glasba na Slovenskem iz obdobja pozne renesanse in zgodnjega baroka. Gre za vzorčni razpravi, izšli pri SAZU, kot sta njegovo habilitacijsko delo »Kompozicijski stavek Wolfganga Stricciusa« (1972) in »Kompozicijski stavek Daniela Lagkhnerja« (1982), ter za vrsto znanstvenokritičnih izdaj njunih skladb v seriji Monumenta artis musicae Sloveniae in v isti zbirki tudi za celoten skladateljski opus v Ljubljani rojenega skladatelja Jurija Prennerja – sami znanstveni vzori, ki rojevajo podobne in nove plodove mlajših generacij muzikologov!
Krajša besedila Jožeta Sivca je najti v najrazličnejših publikacijah, ki in kakor jih beleži bibliografija v Zborniku ob njegovi sedemdesetletnici (2000): Muzikološki zbornik, Arti musices, Koncertni list SF, Glasbena enciklopedija Jugoslovanskega leksikografskega zavoda, Leksikon jugoslovanske glasbe, Slovenski biografski leksikon, Herderjev glasbeni leksikon, Enciklopedija Slovenije. In, last but not least: kot mojster nemškega jezika je J. Sivec poleg mnogih krajših besedil v nemščino prevedel dve knjigi D. Cvetka »Jacobus Gallus. Sein Leben und Werk« (München 1972) in »Musikgeschichte der Südslawen« (Kassel-Maribor 1975). Kakšno težaško oziroma skoraj tlačansko delo je bilo s tem vloženo v promoviranje slovenske muzikologije v mednarodnem svetu lahko popolnoma razume samo tisti, ki se je v tujem jeziku vsaj malo preizkusil, kar pri Sivčevem prevajanju praktično pomeni »druckreif«, to je za natisk dospelo besedilo. Glede na časovni razpon Sivčevega delovanja se zdi, da za našega člana in kolega velja nekakšen »speleološki čas«, v katerem domuje latinski pregovor o kaplji, ki se v heksametru glasbi »gutta cavat lapidem, non vi, sed saepe cadendo« in ki torej dolbe in izdolbe kamen ne s silo ampak s čestim, in nenehnim padanjem«! Ker je Jože Sivec pedagoško in raziskovalno ter s svojim strokovnim prevajanjem in lastno udeležbo v mednarodnem okviru ključno dolbel in izdolbel marsikatero konvertibilnost naših muzikoloških prizadevanj doma in v svetu, mu Slovensko muzikološko društvo z veseljem in hvaležnostjo podeljuje Mantuanijevo nagrado za življenjsko delo za leto 2008. (prof. dr. Andrej Rijavec)