V ISKANJU POPOLNE HARMONIJE: TARTINIJEVA GLASBA IN GLASBENA TEORIJA V LOKALNEM IN EVROPSKEM OKVIRU

250-letnica smrti slovitega violinista, violinskega pedagoga, skladatelja in glasbenega teoretika Giuseppeja Tartinija (1692–1770), ki jo obeležujemo v letu 2020, ponuja priložnost za ponovni premislek o študijah njegovega življenja in dela, ki so bile v preteklosti že napravljene, obenem pa tudi za obravnavo tem, ki so do sedaj ostajale v ozadju. Mednarodni muzikološki simpozij, ki bo 16. in 17. novembra 2020 potekal v Ljubljani in v glasbenikovemu rojstnemu Piranu, bo v ospredje postavil Tartinijevo glasbenoteoretsko misel in njegovo skladateljsko ustvarjalnost.

Ko so Tartiniju leta 1896 v Piranu postavili spomenik, je bil v enem od priložnostnih zapisov označen kot »umetnik in znanstvenik evropskega slovesa, ki mu ni para«. (Amico, 2. avgust 1896.) Glasbenikov, ki so se v zgodovino zapisali kot izjemni skladatelji (znani matematik, fizik in Tartinijev sodobnik Leonhard Euler je Tartinija označil celo za največjega skladatelja takratnega časa) in kot prodorni glasbeni teoretiki (izhajajoč iz tradicionalnih glasbenoteoretskih zamisli je Tartini v svojih spisih postavil podlago za mnoge poznejše glasbenoakustične premisleke), v resnici ni bilo veliko. Zdi se, da je Tartini, posebno potem, ko se je začel intenzivneje posvečati spekulativnim premislekom o glasbi, iskal harmonijo med obojim – med glasbeno teorijo (ki jo je poglobljeno preučeval in s katero je segel vse do antičnih zamisli o glasbi) in glasbeno prakso (s katero se je vsakodnevno srečeval bodisi kot skladatelj in violinist v baziliki sv. Antona v Padovi bodisi kot violinski pedagog).

Ker je bila Tartinijeva glasba – tudi spričo Tartinijevih razvejanih pedagoških aktivnosti – še v času skladateljevega življenja poznana po vsej Evropi, jo velja opazovati tudi v širšem evropskem okviru. Širok odmev so prav tako doživela skladateljeva glasbenoteoretska dela. Kljub mednarodnemu slovesu je Tartini vseskozi ostal povezan z rodnim Piranom: čeprav v mestu po letu 1708, ko je odšel v Padovo, ni več živel, je tu ostala njegova družina, s katero je vezi ohranjal prek živahne korespondence. Za njegovo skladateljsko ustvarjanje kot tudi za njegove premisleke o glasbi je posebnega pomena vpliv lokalne (istrske) ljudske glasbene tradicije. Slednjič velja omeniti, da piranski arhiv še danes hrani mnoge Tartinijeve dokumente, med katerimi so tudi številni rokopisni glasbenoteoretski spisi in fragmenti.

V nakazanem kontekstu se kot zanimive ponujajo naslednje teme:

– Tartinijeva glasbenoteoretska misel v italijanskem in evropskem okviru.

– Tartini kot nadaljevalec antičnega teoretskega izročila.

– Specifična glasbenoteoretska vprašanja v Tartinijevih traktatih.

– Tartini kot matematik in filozof.

– Dosedanje preučevanje Tartinijeve glasbenoteoretske misli in izdaje njegovih glasbenoteoretskih spisov.

– Povezave med Tartinijevo glasbeno teorijo in skladateljskim delom.

– Tartinijeva glasba v evropskem prostoru.

– Tartinijevo pojmovanje ljudske glasbene tradicije.

– Sledi ljudske glasbe (posebej istrske) v Tartinijevi glasbeni ustvarjalnosti.

– Glasbenoanalitično opazovanje Tartinijevih del.

– Glasbenoteoretski in skladateljski vplivi na Tartinija in Tartinijev vpliv na glasbene teoretike in skladatelje kasnejših obdobij.

– Druge teme, povezane s Tartinijevim skladateljskim in glasbenoteoretskim delom.

Avtorji bodo o izboru prispevkov, ki jih bo presojal mednarodni znanstveni svet simpozija, obveščeni najkasneje do 31. julija 2020. Dokončni program simpozija bo oblikovan do sredine oktobra 2020. Po zaključku simpozija bodo izbrani prispevki objavljeni bodisi v tematski monografiji ali v tematski številki Muzikološkega zbornika.

Uradna jezika simpozija bosta slovenščina in angleščina.

Kotizacija za aktivno udeležbo na simpoziju znaša 50,00 €; člani Slovenskega muzikološkega društva so plačila kotizacije oproščeni.